10. julija 1999 je v 66. letu starosti umrl dr. István Túri, najbolj znani mojster in učitelj zelenjadarske pridelave v zaščitenih prostorih.
Rodil se je 7. decembra 1933 v Ceglédu. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval prav tako v Ceglédu, leta 1952 je maturiral na Gimnaziji Kossuth Lajos. Leta 1957 je diplomiral na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, od leta 1958 je na isti visoki šoli, pozneje na Vrtniški univerzi, prehodil vsa obvezna karierna stopničevanja – od znanstvenega pripravnika do naziva docenta. Na lastno željo je leta 1993, pri 60 letih, zaprosil za upokojitev.
Od ustanovitve leta 1990 je bil raziskovalni direktor družbe PRODUKT Kutató, Fejlesztő, Termelő Kft. in vse do smrti duhovni vodja žlahtnjenja sort paprike ter pridelave semena žlahtnjenih hibridov.
Svoje znanstveno delo je začel pod vodstvom profesorja Andrása Somosa. Na podlagi disertacije iz leta 1962 o kartiranju in analizi zelenjadarske pridelovalne regije Nagykőrös je prejel naziv univerzitetnega doktorja.
Njegova prva raziskovalna naloga je bila preučevanje možnosti pridelave zelenjave na revnih peščenih tleh brez hlevskega gnoja. Med tehničnimi vprašanji so se z njegovim imenom povezovali: uporaba plastike v vrtnarstvu, razvoj nosilnih konstrukcij različnih objektov, izdelava ogrevalnih sistemov, vzpostavitev različnih tipov prezračevalnih in namakalnih metod, razvoj več različic dvojnega prekrivanja, načrtovanje tipov ogrevanih in neogrevanih objektov ter – ne nazadnje – uvedba postopka z vodno zaveso.
Skupaj s sodelavci je oblikoval način uporabe neogrevanih objektov z in brez premikanja ter eno- in dvofazno izrabo ogrevanih objektov, raziskovali so tudi možnosti jesenske in zimske pridelave v zaščitenih prostorih. Sredi trajnih dosežkov so tudi uvajanje novih sort in sortnih tipov v pridelavo ter uvedba novih tehnoloških postopkov pridelave.
Če upoštevamo tudi razpoložljiva finančna sredstva, je bil verjetno doslej najuspešnejši madžarski žlahtnitelj paprike. Poleg števila priznanih in prijavljenih sort ter hibridov (21) so dokaz za to tudi njihove uporabne lastnosti. Še vedno najbolj priljubljena bela paprika za pridelavo v zaščitenih prostorih pri nas (HRF F1) potrjuje izjemen občutek, s katerim je pristopal k načrtovanju posameznih križanj in izbiri starševskih linij. Pod njegovim vodstvom so med drugim žlahtnili tudi sorte Hó F1, Pritavit F1, Kaméleon F1, Velence F1, Titán F1 ter sortna kandidata Bajnok F1 in Kápia F1. Pomemben je tudi skupaj s sodelavci zbran žlahtniteljski izhodiščni material, ki je lahko jamstvo za nadaljevanje njegovega življenjskega dela. Pod njegovim vodstvom so razvili poseben način pridelave hibridnega semena, deležen tudi patentnega varstva, ki je postal temelj delovanja panoge pridelave hibridnega semena.
Večplastnost dr. Istvána Túrija so še posebej poudarile njegove raziskave s področja konstitucijske biologije. Uvedel je pojme počasnega, srednje hitrega in hitrega rastnega tipa, določil pogoje za njihov nastanek in tudi možnosti njihove spremembe. Zelo zgodaj je prepoznal spremembe v razvoju rastlin. Tehnološke prilagoditve, ki jih je v takih primerih predlagal, so se v veliki večini primerov izkazale za pravilne. Univerzitetni učitelj Túri je poučeval študente, pa tudi vrtnarje v praksi; njegov način predavanja je bil največkrat zelo nazoren, prežet s humorjem in izjemno navdihujoč.
Z njegovim imenom je povezano tudi organiziranje sinhrone strokovne svetovalne službe – že v poznih 60. in zgodnjih 70. letih je v Soroksáru vodil tečaje. Na Vrtniški univerzi je pripravil tudi več razstav. Najbolj znane so bile tiste, ki so bile povezane s posveti o pridelavi paprike, melon in kumar. Sejem semen, ki si ga je zamislil, od leta 1981 vsako leto organiziramo v popolno zadovoljstvo zelenjadarskih pridelovalcev in podjetij, ki tržijo seme.
Za njegovo strokovno pisanje je bilo značilno prizadevanje za razumljivost, opisovanje in poučevanje praktičnih prijemov. Objavil je več kot sto poljudnih člankov, večinoma na straneh revije Kertészet és Szőlészet. Priljubljene so bile tudi njegove knjige o pridelavi pod folijo. Knjiga z naslovom Kertészet fólia alatt (soprevo: Béla Fodor) je bila prva kmetijska strokovna publikacija, katere naklada je presegla sto tisoč izvodov. Za to je prejel nagrado za kakovost, na katero je bil – tako kot na Red za delo, ki ga je prejel za svoje življenjsko delo – vedno ponosen.
V zadnjih 10–15 letih je njegovo pisanje zaznamoval tudi bolj filozofski ton. Primer za to sta knjigi Növényalkat (Možnost in omejitev za povečanje pridelka) in Az élet korlátai (povzema človeške vidike konstitucijske biologije). Začel je pisati tudi knjigo, ki naj bi popeljala v svet duha, v svet bogov. Veliko je govoril o njej in si jo zelo želel dokončati, vendar mu ni uspelo. Ko so ga najpogosteje spraševali o njegovem znanstvenem delu in objavah, je odgovarjal: »Števila knjig, novih sort, patentov, priznanj in znanstvenih nazivov ne podcenjujem, a tega ne štejem za najpomembnejše, zato se s številkami ne ukvarjam. V stroki se mi zdi pomembna le tista dejavnost – izmed omenjenih in drugih –, ki vrtnarstvo pelje naprej.«
Pri organizacijskem delu je potreboval vztrajnost, včasih tudi trmasto odločnost, sicer ne bi mogel vzpostaviti poskusnega območja Katedre za zelenjadarsko pridelavo. V Poskusnem obratu v Soroksáru še danes številne zgradbe, objekti in folijski rastlinjaki pričajo o njegovi neomajni organizacijski vnemi, nenehnem iskanju novosti in bogastvu idej.
Veliko se je ukvarjal tudi z nekdaj številnimi podrejenimi. Za kakovostno delo je imel za pomembnih več zahtev: razložiti, dati zapisati, preveriti razumevanje, delo opraviti in ga nadzorovati. Malomarnosti, brezbrižnosti in lenobe ni prenašal, cenil pa je sposobnost boja, ciljno usmerjeno, vrednost ustvarjajoče delo. Spoštoval in cenil je tudi tiste sodelavce in kolege, ki so znali prepoznati novosti in jih podpreti, četudi jih sami niso prvi odkrili.
Večkrat je omenjal, da bi z vsemogočno čarobno palico naredil vsaj tri stvari: gojitvene objekte s plastično prevleko bi za en teden ukinil, da bi tako pokazal njihov pomemben pomen pri vsakodnevni uporabi zelenjavnih in sadnih solat ter okrasnih rastlin; predstavil bi možnosti, ki jih povezujemo z zaprtimi prostori, pa jih doslej še nismo izkoristili; »in ne za en teden, temveč za vedno bi odpravil bolezen mojstrsko oblikovanega praznega govorjenja iz pametnih besed in stavkov,« je dejal.
Tako kot vsi drugi je imel tudi on svoje napake in zmote. Takrat je rad rekel: »Nihče izmed nas ni angel.« Te večje in manjše spodrsljaje in zmote je spregledal tudi pri svojih sodelavcih, če za njimi ni prepoznal zlobe ali namernosti.
Ob upokojitvi ni pripravil banketa ali slavja, z nekaj besedami se je poslovil, njegovo zadnje povedano sporočilo pa je bilo morda: »Rad bi še dolgo služil vrtnarstvu!«
Žal se mu ta želja ni mogla v celoti izpolniti. Živi naprej le še v svojih sortah, svojih zapisih in svojem duhovnem izročilu.
János Gyúrós